Kako načrtovati časovnico poroke, da bodo fotografije čim lepše?
Ko se s pari dobim na poročnem sestanku, je tema pogovora tudi sestava časovnice za poročni dan. Parom vedno priporočam, da planirata okoli 45 minut za naše fotografiranje. Čas, ki paru velikokrat pomeni tudi neko sprostitev, saj sta le takrat odmaknjena od vsega dogajanja in se posvetita le drug drugemu. Jaz jima sicer z veseljem povem kako bo najbolje izgledalo, če se postavita, onadva pa imata čas uživati v samem trenutku, v dotikih, objemih in poljubih.
Kdaj v dnevu načrtovati fotografiranje para, da bodo fotografije čim lepše?
Nižje kot je sonce, lepše bo. Vendar to vsekakor ne pomeni, da se ob 12.00 ne da narediti čudovitih fotografij. Pomeni samo to, da je potrebno, če fotografiranje ni ob idealnem času glede na sonce, temu prilagoditi tudi kraj fotografiranja. Čeprav si fotografi velikokrat želimo, da bi vsa fotografiranja potekala malo pred sončnim zahodom, je to sploh na poroki zelo težko, saj je to po navadi čas, ko se svatje že začnejo zbirati v gostilni in nestrpno pričakujejo hrano in zabavo do jutranjih ur. Tako je moje priporočilo tako, da si podnevi, kadar sama želita, vzamemo pol ure do uro časa in najdemo kotiček v senci, kjer naredimo večino portretov. Zvečer, ko je svetloba najlepša, pa si vzamemo še par minutk in izkoristimo idealne pogoje. Na spodnjih fotografijah tako lahko vidite fotografije nastale v senci sredi dneva. Čeprav je bilo sonce še visoko na nebu, so nam sence dreves ustvarile super pogoje za fotografiranje.
Na spodnjih fotografijah je sonce že nižje in ne potrebujemo več močne sence nad nami.
Vsi zgornji napotki so napisani za sončno vreme. Kako pa je ob oblačnem vremenu ali dežju? Takrat je vseeno kdaj tekom dneva poteka fotografiranje, lahko pa se pripravi plan B za fotografiranje v dežju, če je to seveda mogoče. Na eni izmed porok smo naliv izkoristili, da smo naredili fotografije znotraj samostana Stična. Kadar to ni mogoče, vseeno naredimo fotografije v naravi in kljub dežju, se vedno lahko ustvari nekaj lepega.
Neža Reisner, www.nezareisner.com